Vode in mokrišča

Stoječe in tekoče vode, mokri travniki, kjer zastaja voda in povirja, kjer se voda prikaže na površju, so mokrišča z izjemno vlogo v naravi. Uravnavajo lokalno klimo in blažijo vplive podnebnih neprilik in sprememb, napajajo podtalnico in so življenjski prostor rastlin in živali. Potoki in reke so ohranjeni v naravnem stanju povsod tam, kjer niso bili izravnani, imajo obvodno zarast in vijugav tok in neutrjene bregove s skalami ali betonom. Stoječe vode, jezera, so na Goričkem nastale s človekovimi posegi zaradi varstva naselij pred poplavami in zaradi pridobivanja kmetijskih zemljišč z osuševanjem mokrih tal v dolinah reke Ledave, Male in Velike Krke, Dolenskega, Bukovniškega in Kobiljanskega potoka in pritokov. Križevsko in Hodoško jezero sta bili namenjeni še vzreji rac mlakaric. Ledavsko in Hodoško jezero sta zaradi razvoja kompleksnega ekosistema celotnega mokrišča kmalu pridobili velik naravovarstven pomen. Bukovniško jezero v občini Dobrovnik je vse bolj množično obiskano, medtem ko je Križevsko jezero na Mali Krki bolj ko ne skrito. Druge vrste stoječe vode nastale z izkopom peska in gramoza, je v občini Kobilje in je v rabi ribičev. Ljudje so se na sušnem Goričkem še pred stoletjem oskrbovali z vodo iz mlak izkopanih na povirjih, ki so privabile tudi vodne in obvodne rastline in živali. Slednje ob širjenju vodovodnega in hidrantnega omrežja hitro izginjajo.

Izredno pomembna mokrišča so tudi mokrotni travniki in območja, kjer občasno zastaja voda  M. Podletnik

REKE IN POTOKI

Reka Ledava je najdaljša reka v Prekmurju, največji vodotok na Goričkem in eden od glavnih oblikovalcev Goričke krajine. Izvira v v naselju Pichla v Avstriji, nato teče proti jugovzhodu, pri naselju Sotina prečka državno mejo s Slovenijo in tukaj vstopi na Goričko. Takoj za državno mejo najdemo krajšo sotesko, ki jo je Ledava v davni preteklosti vrezala v sklade paleozojskih skrilavcev, ki tvorijo najvišje in najstarejše vrhove Goričkega. Ledava na Goričkem spremeni smer svojega toka proti jugu. Tukaj teče po največji dolini na Goričkem - ledavski dolini. Ledava je včasih po dolini vijugala in napajala obsežna mokrišča, danes je njena struga domala v celotnem poteku regulirana. Na območju Ropoče in Krašč polnita Ledava in Lukaj potok zadrževalnik vode - Ledavsko jezero, največje površinsko vodno telo Goričkega. 


Sotočje Ledave in Lukaj potoka leta 2007  T. Jeseničnik

Nad severnim delom Ledavskega jezera so mokrotni in močvirni travniki namenjeni razlitju visokih voda. Skrajni severni del jezera je poplavni gozd z belovrbovjem, ki proti vodi prehaja v obrežni pas trstičja. Zaradi specifičnih značilnosti porečja Mure ima reka Ledava izrazito levo asimetrično porečje, saj se kot levi pritoki v Ledavo izlivajo skoraj vsi gorički potoki, na Dolinskem ima le dva manjša desna pritoka. V bližini JV tromeje Slovenija-Madžarska-Hrvaška se Ledava izlije v reko Muro. Tako kot na večini Goričkih vodotokov so tudi na Ledavi delovali številni mlini in žage. Najbolj znana sta Dajčov mlin v Sotini in Obalov mlin v Pertoči.

Povodje reke Ledave v Krajinskem parku Goričko zajema površino občin Rogašovci, Cankova ter Kuzma in Grad s pritokom Lukaj potoka. Stanje kakovosti okolja in narave je obravnaval čezmejni projekt Strokovne podlage za načrt upravljanja s povodjem Ledave in Ledavskim jezerom nad zajezitvijo v Kraščih, ki je bil izveden v sodelovanju s partnerji iz Avstrije leta 2006 od koder Ledava priteče preko dveh zveznih dežel, Štajerske in Gradiščanskega v Slovenijo. Vanjo se izliva vse več odpadnih voda iz čistilnih naprav, ki so pogosto preobremenjene s hranili in kemičnimi snovmi.


Reka Ledava tik nad Ledavskim jezerom   G. Domanjko 

Velika in Mala Krka sta največja potoka severovzhodnega Goričkega in ga v celoti odmakata proti vzhodu. Na obeh potokih so v preteklosti delovali številni kmečki mlini za žita, nekatera poslopja so vidna še danes.
Velika Krka je drugi največji vodotok na Goričkem. Izvira v Čepincih, tik pred severno mejo z Madžarsko. Sprva teče po ozki dolini skozi naselje Čepinci, nato pa se v Markovcih dolina razširi, usmeri proti vzhodu in nadaljuje po Šalovcih vse do naselja Hodoš, kjer prečka vzhodno državno mejo z Madžarsko. Levi pritoki Velike Krke so Budinski, Markovski in Dolenski potok, desni pa Adrijanski, Peskovski in Krplivniški potok. Velika Krka se na skrajnem vzhodnem delu meje Madžarsko izliva v Ledavo, ta pa po nekaj sto metrih v reko Muro. Struga Velike Krke je med Šalovci in Hodošem večinoma regulirana, vendar razmeroma gosto poraščena z obrežno vegetacijo. Preostali, gorvodni del potoka je v svojem naravnem stanju. Velika Krka predstavlja pomembno vodno okolje na Goričkem, saj tukaj najdemo nekatere redke in ogrožene vrste živali. Na Veliki Krki se pojavlja vitalna populacija evrazijskih vider, ki s svojo prisotnostjo, kot plenilci na vrhu prehranjevalne verige, odražajo dobro ekološko stanje vodotoka. Tukaj najdemo tudi evropske bobre, ki se gorvodno vračajo na V. Krko iz Madžarske. Visoke peščene stene V. Krke predstavljajo pomemben življenjski prostor vodomcev, v vodi pa najdemo zavarovane vrste rib kot so ukrajinski potočni piškurji, pezdirki in navadne nežice.


Velika Krka je največji vodotok na SV delu Goričkega   K. Malačič

Mala Krka izvira pod gričem Praponek, na severnem delu naselja Kuštanovci. Strugo nadaljuje v smeri proti vzhodu skozi Križevce, nekdaj največje naselje na Goričkem, in nato v Domanjševce, kjer prečka državno mejo s Madžarsko. Večjih pritokov Mala Krka nima. V Križevcih in Domanjševcih je bila struga Male Krke v preteklosti regulirana, ob vodotoku najdemo tudi več mlinščic. V Križevcih je na Mali Krki manjša akumulacija – približno 2 ha veliko križevsko jezero, ki je priljubljena lokacija za ribolov. Ob Mali Krki se v Križevcih nahaja Vidrin informacijski center Aqualutra, kjer obiskovalci lahko podrobneje spoznajo vodna in obvodna okolja Goričkega ter rastlinstvo in živalstvo ob njih. Na Mali Krki se pojavljajo vidre, bobri, raki jelševci, številne vrste kačjih pastirjev ter več vrst rib. 

STOJEČE VODE

Ledavsko jezero je umetno akumulacijsko jezero in je največje vodno telo na območju Goričkega. S severa se polni z reko Ledavo in potokom Lukaj, ki se le nekaj metrov pred izlivom združita v skupen vodotok. Nastalo je ob koncu 70-ih let prejšnjega stoletja, z zajezitvijo omenjenih vodotokov. Odločitev o vzpostavitvi umetne akumulacije je bila sprejeta predvsem zaradi nevarnosti poplavljanja reke Ledave v spodnjem toku, na Ravenskem, kjer je ta poplavljala in ogrožala obdelovalne površine in naselja, med drugim tudi Mursko Soboto. Površina jezera se zaradi različne višine gladine skozi leto spreminja. Povprečna površina jezera znaša približno 130 ha, skupno z površino, ki je le občasno poplavljena pa ta doseže približno 218 ha. Zaradi nanosov mulja iz njivskih površin iz ledavske doline, se globina jezera počasi zmanjšuje. Južno stran jezera omejuje deset metrov visok jez, skozi katerega Ledava nadaljuje svojo pot proti Ravenskemu. Severni del jezera, ki je pretežno nepoplavljen, predstavlja goste združbe vrbovja, jelševja, rogoza in drugih vlagoljubnih rastlin, severneje pa se nahajajo tudi obsežni mokrotni travniki na katerih rastejo glavate vrbe. Večina jezera se nahaja v katastrski občini Krašči, manjši, severni del pa tudi v Ropoči. 


Severni del Ledavskega jezera z največjim sestojem belovrbovja na Goričkem   T. Koltai

Čeprav je jezero nastalo kot rezultat človeškega delovanja, se je skozi desetletja izoblikovalo v pomemben naravni člen z bogatimi in za Goričko edinstvenimi vodnimi, obvodnimi in mokriščnimi življenjskimi prostori. Danes je jezero stalen ali občasen življenjski prostor številnim redkim in ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam. Med najbolj zastopanimi so ptice, ki si jezero izbirajo za stalen življenjski prostor ali zgolj za gnezdenje v toplem delu leta. Na Ledavskem jezeru je bilo zabeleženih več kot 50 vodnih in obvodnih vrst ptic. Nekatere med njimi kot so raca mlakarica, čopasti ponirek in siva čaplja so pogoste in stalno prisotne. Vrste kot so siva gos, čapljica in ribji orel so redkejše in prisotne le občasno. Ned jezerom lahko opazimo celo največjega evropskega orla - orla belorepca. V zadnjem času so se v jezeru naselili tudi labodi grbci. Poleg ptic, je jezero pomembno življenjsko okolje tudi za dvoživke. Tukaj najdemo navadnega pupka, navadno krastačo, rosnico, sekuljo, zeleno žabo in celo plavčka. Večina dvoživk živi v gozdnih okoljih, k jezeru se pomikajo v času parjenja in odlaganju mresta. Pri teh selitvah prečkajo lokalne ceste, zaradi česar številne poginejo. V namen, da se pogini čim bolj preprečijo, organizira Javni zavod Krajinski park Goričko vsako leto nameščanje varovalnih ograj in prenašanje dvoživk.


Na jezeru gnezdi tudi siva gos   M. Podletnik 

Ob jezeru je bila zabeležena tudi velika pestrost kačjih pastirjev, tukaj jih živi namreč preko 40 vrst, kar je več kot polovica vseh vrst, ki živijo v Sloveniji. Vodno okolje ugaja tudi različnim vrstam kač, v jezeru pa so številne vrste rib kot so krapi, ščuke, smuči, zelenike in druge. Obilje hrane in mirno življenjsko okolje je v Ledavskemo jezero privabilo tudi vidre, kar sporoča o dobrem stanju jezerskega ekosistema. Jezero ponuja odlične možnosti za sprostitev, izobraževanje in rekreacijo. Okoli jezera poteka Bernardina učna pot, imenovana po lokalni biologinji, ki je veliko časa namenila preučevanju narave v svoji okolici. Na poti je mogoče spoznati ekologijo jezera in kulturne zanimivosti bližnjega okolja ter postati na točkah z panoramskimi razgledi. Na jezeru je tudi možnost ribolova, vendar ob predhodnem ribiškem dovoljenju Ribiškega društva Murska Sobota. Zaradi vznemirjanja živali druge vrste aktivnosti ne priporočamo.

Hodoško jezero leži na skrajnem severovzhodnem delu Goričkega. Nahaja se na severnem delu naselja Hodoš, kjer je nastalo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja z zajezitvijo Dolenskega potoka. Glavni nameni za vzpostavitev jezera so bili preprečevanje poplavljanje potoka, pridobitev zadrževalnika vode za namakanje ter vzpostavitev možnosti za ribolov. Jezero se razprostira na dobrih petih hektarjih, v globino pa sega do tri metre. 
Ob Hodoškem jezeru gnezdijo redke vrste ptic kot so čapljica, rakar in mokož, pomembno prehranjevališče predstavlja za črno štorkljo, veliko belo in sivo čapljo, v bližini se pogosto opazi tudi orla belorepca. Ob jezeru je bila opažena tudi rjava čaplja.


Belorepec se večkrat pojavi ob Hodoškem jezeru   D. Rocner

Jezero predstavlja pomemben življenjski prostor evrazijske vidre, včasih pa je jezero predstavljalo tudi življenjski prostor bobrom. Predpona ”Hod” v imenu Hodoš, navsezadnje v madžarščini pomeni ravno ”bober”. Danes se ti po Veliki Krki gorvodno vračajo v svoja nekdanja bivališča. Ob jezeru je vzpostavljena učna pot, namenjena spoznavanju živalskega in rastlinskega sveta Hodoškega jezera.